Argentina in Britanija sta se pred leti spopadli zaradi Falklandskega otočja. Indija in Pakistan se še vedno koljeta zaradi Kašmirja. Bolivija še po125 letih ni prebolela svojega obmorskega teritorija, ki si ga je priključile leta 1879. Bolivijska vlada še vedno uporablja vprašanje svojega dela obale kot priročen način odvračanja pozornosti ljudstva od notranjih političnih problemov. Venezuela zahteva del Gvajane ta del Surinama, leta del francoske Gvajane, ta pa spet del Brazilije. Mehika še ni prebolela svojega ozemlja, ki danes tvori dobro tretjino ZDA. Dve svetovni vojni sta se začeli zaradi Alzacije in Lorene, skoraj vsi današnji teroristični napadi pa zaradi Izraela. Marsikatera meja je zaprta ali pa težko prehodna zaradi obmejnih nesporazumov med sosedi. Verjetno ni države, ki ne bi imela ozemeljskih zahtev do svojih sosed. Ljudstva so se v zgodovini pač veliko preseljevala in novo ozemlje pač večinoma zavzemala na silo. Ima do ozemlja večjo pravico ljudstvo, ki ga je naseljevalo pred dvajsetimi, stotimi ali tisoč leti? Ali imamo mi več pravice do našega ozemlja, kot na primer Avstrijci, Francozi, Rimljani ali Iliri? Ali ima katerikoli človek ali narod sploh pravico govoriti o lastništvu nad zemljo, kjer začasno živi? Tudi mi še žalujemo za ozemlji v Avstriji in Italiji. O tistih na Hrvaškem se pa še nismo dogovorili. Od tega, da bi morali dobiti vsaj pol, če že ne vse Istre, smo prišli do tega, da se s Hrvati prepiramo za tistih nekaj kvadratnih (ali kubičnih?) kilometrov vode v Piranskem zalivu, ko so jim naši spretni pogajalci prepustili že vso možno sporno zemljo. Hrvatje zahtevajo arbitražo! Istočasno pa v številnih člankih in oddajah slišimo, da sta bila Savudrija in celo Novigrad še pred nedavnim v slovenskih katastrskih knjigah, da pa so pogajalci „pozabili“ nanje.
Ali je to res? Od uradnih „faktorjev“ ne slišimo nobenih komentarjev o tem. Ali so res popustili spretnejšim balkanskim trgovcem, pa jim je zdaj nerodno priznati in zahtevati, kar so v trenutkih slabosti že obljubili? V tem
primeru bodimo Hrvatom hvaležni, da zahtevajo arbitražo. Saj nimamo kaj izgubiti, lahko pa precej pridobimo. Toliko opevani izhod na morje bomo kot člani evropske unije imeli v vsakem primeru, ko pa dobimo del Istre, bo to vprašanje tako in tako odpadlo. Seveda pa moramo – kot pri vsakem pogajanju – zahtevati več, kot pa upamo, da bomo dobili: potem nam bodo mednarodni arbitri najbrž dali pol zahtevanega, da ne bo nihče užaljen. Če je kaj resnice v tistih zgodbah o katastrskih knjigah, nam morajo prisoditi vsaj Savudrijo. Če ne, bomo imeli pa vsaj odrešilen občutek, da vsaj enkrat v zgodovini nismo ponižno počepnili.