Z avtoštopom do Barcelone 2. del

Potopisi

Sedaj ko se je zares dogajalo, ko ni več poti nazaj, so me obdajali mešani občutki: od strahu, navdušenja, optimizma, veselja in svobode…vsega, kar mi bodo na jesen v JLA poskušali vzeti.

Upanje umre zadnje; je rekla Vera, po kakšni uri vztrajanja s palcem navzgor in konstantnim nasmehom, ko se ustavi velik bel avto, kasneje ga prepoznam, Volvo 740 letnik okrog 1975, lepa limuzina. Stekla sva do odstavnega pasu, kjer naju je čakal pred avtom, z odprtim prtljažnikom moški v poznih tridesetih. Bil je lepo urejen, v poletni obleki in vidno utrujen.Barca avtostop 2 Malo naju je zaskrbelo glede varnosti, vendar sva sklenila, da bova pač budna, no, vsaj eden od naju bo moral ves čas stražiti, da šofer ne zaspi. Šofer se je predstavil kot Gianni in tudi sam priznal, da je malo utrujen in da mora še nocoj prispeti v Benetke. Zato nama je tudi ustavil, doda in se nasmehne, da mi delata družbo. Nato poveča glasnost na radiju in kmalu že skupaj pojemo refren znane »kancone«. Če bo šlo takole naprej, sem si rekel, bova v dveh dneh na cilju! Zazrl sem se čez okno, mimo mene so drvele hiše mesta, drevesa, ljudje….predvsem sem pa jaz drvel mimo njih. Bil sem na poti, to je bilo pomembno, proti cilju, prvič v življenju sam, pa tako daleč. Pa še na avto štop. Sedaj ko se je zares dogajalo, ko ni več poti nazaj, so me obdajali mešani občutki: od strahu, navdušenja, optimizma, veselja in svobode…vsega, kar mi bodo na jesen v JLA poskušali vzeti. Ha, samo poskušali, kot se je izkazalo kasneje.Barca Venezia 2 Malo sem zavidal Veri, ona je bila ravno v obdobju zaključevanja fakultete, slabih deset let starejša od mene. Pa še v vojsko ji ni treba. V njenem nasmehu, ko sem tako sedel na zadnjem sedežu in opazoval Gianni-ja in Vero med živahnim pogovorom, je bilo čutiti podobno vznemirjenje in občutek svobode, kot sem ga čutil sam, pa vendar je deloval bolj smelo, manj naivno. Kar je logično, saj to ni bilo njeno prvo potovanje in zaradi tega sem ji bil zelo hvaležen, da sem se tako izognil mnogim napakam in težavam, s katerimi se srečajo sicer popotniki, ko se prvič odpravijo na tako pot. Utrujeni, zaspani in lačni smo se počasi, ura je bila že krepko čez polnoč, približevali Benetkam. Na usmerjevalnih tablah je že pisalo Brescia, Genova. Še približno 500 kom naju torej jutri čaka do Genove.

20071204 Brescia. La cittˆ questa mattina si  risvegliata sotto un cielo e una nebbia dal clima surreale , un misto di colori , dettati dall effetto del sole che sorge , qui visti dal Castello di Brescia. nello scatto , il Duomo di Brescia e il panorama della cittˆ . Ph. Fotolive-Davide Elias

To nama bo sigurno uspelo, sva bila prepričana. V polsnu zaznam, da se naše poti počasi ločujejo, saj gre Gianni v mesto, za naju pa je najbolje če naju pusti na odcepu za Brescio . Ura je bila okrog tri ponoči in nekako sva si na parkirišču ob bencinski črpalki uspela urediti ležišče iz kartona in spalnih vreč. Za večerjo sva porabila zaloge iz Ljubljane, mrzlo pivo pa je poskrbelo za uspavanko. Glede na to da se ta večer sploh še ni upošteval v kvoto treh dni, kolikor smo nekako planirali da bomo potrebovali do Barce, sva bila lahko ta večer zadovoljna.

Oznake


Sledite nam


RSS Ustavi se!