Indonezija – Potep po otočju Nusa Tenggara

Eksotična potovanja, Potopisi

Le kdo je ta, ki je ustvaril vsa ta neskončna otočja sveta? Leta in leta bi potrebovala, da bi jih vse raziskala. A nekje je potrebno začeti, mar ne? Ne vem natančno, zakaj ravno Indonezija, zakaj Nusa Tenggara. Bilo je poletje, dolgo vroče poletje. Očarali so me in še danes mi vedno znova zarišejo nasmeh na obraz. Morda ravno zato.

Nusa Tenggara

Slabih 30 ur poleta iz Evrope z vmesnimi postanki je tisti čas, ko bi lahko svojo glavo v miru pripravila na nov svet. Prvič v Aziji. O “kulturnem šoku”, ki ga mnogi doživijo, sem veliko slišala in prebrala. A še tako skrbna priprava se je v resničnem okolju izjalovila. Objame me oblak neznosne vročine, vlaga mi v hipu prilepi obleko k telesu, okoli polno glasov in kriljenje domačinov, vse mi je nerazumljivo. Za hip obstanem in pomislim, kje sploh sem. In že me sprejme drugačen svet. Velika azijska otoška država Indonezija se danes velikokrat pojavlja v medijih. Na eni strani so razlogi neprijetni, grozljivi. Stavke, nemiri, medsebojni nesporazumi, nesreče, celo vedno bolj pogosti teroristični napadi. Na drugi strani turistični katalogi vabijo na brezskrbne počitnice na Baliju s svojimi peščenimi plažami, na izlet in obisk templjev Borobodur in Prambanan na Javi, na potapljanje in raziskovanje koralnih grebenov. Le nekaj stopinj južneje od ekvatorja in vzhodno od svetovno znanega in turistič no znanega otoka Bali, najdemo manj znane in tudi zato zanimive Indonezijske otoke s skupnim imenom Nusa Tenggara. Lombok, Sumbawa, Sumba, Komodo, Flores, Lembata, do ocepitve tudi Timor, so le največji, ki se razprostirajo v verigi, dolgi 1.300 km, od vsega skupaj 5.600 km celotne dolžine Indonezije. Pravijo da jih je skupaj natanko 566, od katerih je 320 tako majhnih, da so brez svojega imena. Poseljenih je le 42 otokov. Posejani sredi Tihega oceana so morski svet zase, kjer se iz oči v oči srečuješ z domačini, spoznavaš kulturo, običaje, način življenja. Po nastanku se delijo na dva dela. Od Lomboka do Lembate so vulkanskega izvora, nekoliko južneje od Sumbe do Timorja so nastali z odmiranjem koral in odlaganjem sedimentnih kamenin. Izvor ločimo že na prvi pogled. Bolj proti vzhodu gremo, bolj suho klimo imajo. In nikakor ne smemo pričakovati eksotičnega divjega sveta, kot ga ima sosednji Bali, severnejš i Sulawesij ali vzhodni Irian Jaya. Obiskovalcev, še posebej zahtevnih “petičnežev”, je dan današnji še vedno malo. Največkrat srečamo iznajdljivega “nahrbtnikarja”, ki si želi spoznati odmaknjene konce sveta. Izjema so svetovno znane točke kot otok Komodo, kjer živi največji plazilec na svetu, tribarvna jezera v kraterju vulkana Keli Mutu in še kaj bi se našlo.

12201745476_3807d34b42_k

Na pot proti vzhodu

A lepo po vrsti. Po pristanku na Baliju imamo na voljo dvoje. Ali ostati in se predati brezskrbju ali nahrbtnik na rame in na pot proti vzhodu. Vodniki in skope informacije obiskovalcev obljubljajo vrsto kulturnih raznolikosti, naravnih lepot in prijaznih ljudi. Popotniška radovednost in njihova prepričljivost me usmerita proti vzhodu. Še dobro, da imava s sopotnico na voljo dovolj časa. V običajnem dopustniš kem tednu ali dveh bi odkrili bore malo. Otoki so med sabo dobro povezani z rednimi lokalnimi čolni, ladjami in največjimi trajekti. O velikem udobju, razen v luksuznih kabinah trajekta, ni slutiti ničesar. Podobno je s prenoč išči, tukaj bolj znanimi pod imenom “losman”. Svetovni vodniki se tudi tu izkažejo za zaupanja vredne. Hoteli so redki in veliko dražji. Dolge cestne kilometre je najenostavneje premagovati v miniavtobusih, kombijih, imenovanih “bemo”. Nič zato, če so registrirani le za 10 ali 15 potnikov. Končno število se po pravilu podvoji ali celo potroji. Znanje tujega jezika, tudi anglešč ine, se je pogosto izkazalo za neuporabno. Že kaj kmalu sem v rokah imela priročen slovar njihovega jezika “Bahasa Indonesia”, ki v mojo veliko tolažbo ne pozna ne sklonov ne spolov in je zato učenje hitro in enostavno. Ker tujčeva noga na te otoke, še posebej v odročne vasi, ki so naju privlačile, ne zaide pogosto, na vsakem koraku vzbujava pozornost. In že se vsuje plaz vprašanj, kdo si, od kod prihajaš… In ne glede na stopnjo znanja angleščine te mnogi izkoristijo in pogovor izkoristijo za živo učno uro. Tudi prav, saj na tak način dobiš prenekatero informacijo. Uradne statistike govorijo, da je v celotni državi Indoneziji 88% muslimanov, 5,8% protestantov, 2,9% katolikov, 2% hindujcev, manj kot odstotek budistov. Vsi ostali so označeni kot tisti, ki še nimajo svoje vere.

Nusa Tenggara

Otočje Nusa Tenggara je zanimivo tudi po verovanju. Prevladujejo muslimani, kar se vidi na prvi pogled. Oblačila, mošeje, klici k molitvi, molilnice na ladjah in ostalih javnih mestih… A bolj kot znane in razširjene svetovne religije me zanimajo duhovi in kamni Sumbe, njihov Merapu. Gremo lepo po vrsti. Pobeg iz Balija in že sem na sosednjem Lomboku. Ljubitelji pohodniš tva se ustavijo na prvem otoku. Njihov cilj je 3.726 m visok, največji indonezijski vulkan Gunung Rinjani. Nasploh je dežela prepredena z mrtvimi in živimi vulkanskimi kraterji. Ravno v času obiska se je na Javi zbudil Merapi. Center otoka skriva nekaj tradicionalnih vasi. A vleče me proti vzhodu. Sumbawa velja kot najbolj napreden otok med vsemi vzhodnimi otoki. Kljub temu so se v višje ležečih predelih ohranile tradicionalne vasi in njihove prebivalce poznamo pod imenom Donggo. Pa jih obiščimo, sva si rekli. Iz najbolj muslimanskega mesta Bima se z avtobusom, polnim kot ribja konzerva, podamo na pot. Končno izstopimo. Nič kaj prijetno okolje za življenje, me prešine. V hipu je okoli naju gneča. Vsak si želi delček pozornosti, najpredrznejši dolar ali kakšen skromen poklon. Na najino srečo sva že v spodnji vasi spoznali domačina, ki je želel izpopolniti svoje znanje angleščine. Pomaga pri komunikaciji. Prijazno naju sprejmejo medse, poglavar vasi “kepala desa” je danes odsoten, a naju v njegovem imenu lepo sprejmejo in pogostijo. Celo prespiva da lahko v njihovi hiši! To je to! Gostoljubnosti ni ne konca ne kraja. Pretvarjava se, da nisva lačni, a v resnici umirava od lakote.  Na dan pride ponovno stara dilema, kaj jesti in česa ne, ko si na poti. Olupi, prekuhaj ali ne jej, je staro popotniš ko pravilo. A kaj pravi tisto o sprejemanju gostoljubnosti? Dileme je konec, ko na mizo prinesejo skledo kuhanega riža, trdo kuhano jajce, vse začinjeno s čilijem. Indonezija kot tropska dežela slovi po svoji eksotični ponudbi dobrot. Od sadja do morskih posebnosti. Potep po otokih Nusa Tenggara prinese kar malo razočaranja. Kje je zdaj vsa pestrost in okusnost eksotike, ki bi jo morala spoznavati? Da bom na vsakem koraku in svojem krožniku dnevno srečala riž, sem pričakovala. In sem ga res. Riž z ali brez. Na tisoč in en način. Kuhan tako ali drugače. Ali ste vedeli, da je lahko riž z dodanim sladkorjem prav prijetna sladica? Največkrat na jedilniku izbereva “nasi goreng” ali “gadogado”, riž brez ali z dodatki. Vse prekuhano, okusno. Počasi odkrivam okuse tropskega sadja. Sezona manga, ki tekne surov, v soku ali kot dodatek jedem. Vanj sem se zaljubila na prvi okus in zaljubljenost traja še danes. Durian spoznaš po svojem značilnem smrdljivem vonju. Tudi želja, da bi ga poskusili, je bila ob velikem smradu premajhna in je sadež na koncu, priznam, pristal v smeteh. Bolj znani so še ananas, guave, papaja, rambutan.

15073295658_ea8fb972fd_h

Oznake

Fotografije: Tom Roeleveld


Sledite nam


RSS Ustavi se!