Po padcu dinastije Čin so nekateri deli zidu razpadli in mnogi vladarji so ga prenavljali in dograjevali, dokler ni ta zopet zasijal v svoji veličastni podobi v času dinastije Ming. Pri gradnji so uporabljali opeko in kamenje, ki so ga zbrali iz okoliških hribovij. Zaradi vse pogostejših vdorov Mongolov, so zid najbolj dodelali predvsem v okolici Pekinga, glavnega mesta v času dinastije Ming, dolgotrajna in zahtevna gradnja pa je terjala ogromno človeških življenj.

Kitajski zid

Gneča na Kitajskem zidu
Od leta 1987 je Kitajski zid uvrščen na Unescov seznam kulturne dediščine, k popularnosti zidu pa je prispeval znameniti rek Maa Cetunga: “Pravi junak je le tisti, ki je stal na velikem zidu.” Kitajci so izjemno ponosni na največjo konstrukcijo na svetu, ki si zasluži prav posebno mesto v njihovi dolgi zgodovini. Kljub mnogim poskusom ohranitve zidu, se ta danes sooča s številnimi okoljevarstvenimi in človeškimi problemi, ki ogrožajo njegov obstoj. Odkar je bil razglašen za enega izmed sedmih svetovnih čudes, je Kitajska napela vse svoje sile in pozornost usmerila v njegovo obnovo, saj ga želi ohraniti na lestvici svetovnih čudes, za katero se lahko potegujejo le obstoječi objekti.
Vir fotografij: Pixabay, Stockpholio
Preberi tudi: Miti in legende Irske
Mnenja in izkušnje na forumu: Kam in kako na počitnice