Še se vrnemo

Potopisi

Čisto blizu, čist drug svet

EGIPT 2005

Lansko leto sva se z dekletom odločila za dopustovanje v Egiptu. Egipt mi je vedno predstavljal neko skrivnostno in staro deželo polno nasprotij. Dopust je trajal teden dni, kar je absolutno premalo, tako da sva se letos vrnila za 14 dni.

Nastanjena sva bila v njihovem najbolj poznanem letovišču Sharm El Sheikh (Šejkov zaliv), ki leži na jugu Sinajskega polotoka. To je obalno mesto, ki je deljeno na več zalivov (Naama bay, Sharks bay, Nabq bay,…). Najbolj zanimiv in tudi največji je Naama bay.

Tu najdemo vse. Povsod po zalivu so bolj ali manj prestižni hoteli, trgovinice s spominki, prodajalne začimb in seveda obvezne prodajalne parfumskih olj. Zanimiv je tudi obisk starega dela mesta oz.

Old Marketa, kjer občutimo pristnost arabskega sveta, pa tudi nakupi znajo biti zanimivi in predvsem cenejši (lažje barantanje). Izredno zanimiv in pisan je podvodni svet Rdečega morja kjer je na stotine koralnih grebenov in živobarvnih rib (priporočava obisk nacionalnega parka Ras Mohamed). Že lani sva ugotovila da je ceneje rezervirati izlete pri lokalnih agencijah – katerih ne manjka – kot pri predstavnikih lastnih agencij (visoke provizije). Nevarnost, da te opeharijo je nična, saj ti izdajo vavčer pa tudi policije se zelo bojijo (npr.: če je kdo preveč vsiljiv ali če veš da so te opeharili samo reci »I will call the police« in takoj bodo popustili).

Lani sva se posvetila podvodnemu svetu, tako da sva letos malo raziskala Sinajski polotok. Najbolj se mi je v spomin vtisnil izlet na goro Sinaj oz. Mojzesovo goro (za domačine Jebel Musa).

Tu naj bi Mojzes v 14. stol. pr.n.št. prejel 10 božjih zapovedi. Pot smo začeli ob enajsti uri zvečer z vožnjo proti samostanu Sv. Katarine, ki se nahaja ob vznožju gore in je pravoslavni samostan. Vožnja do samostana traja približno 3 ure.

Leta 330 so na mestu, kjer danes stoji samostan, postavili kapelo, kjer naj bi bil biblijski goreči grm. Kasneje, leta 530, so tam postavili baziliko ter mogočno obzidje, ki stoji še danes. S tem so menihe zavarovali pred raznimi napadi. Samostan je vreden ogleda zaradi bogate zbirke izredno starih rokopisov, knjig in raznih ikon ter seveda gorečega grma, ki ga romarji objokujejo.

Tu smo začeli vzpon na 2285m visoko goro, pot ni zahtevna, je pa dolga približno 8km. Vzpon traja približno dve do tri ure, odvisno od tempa. Ob poti je na približno 20 minut beduinska postojanka, kjer se lahko okrepčamo, povsod pa srečamo prijazne beduine, ki ponujajo vzpon s kamelo. Še posebno čaroben je vzpon ob polni luni, saj je pot dobro vidna (seveda dobiš tudi baterijsko svetilko). Nekaj 100m pod vrhom široka pot preide v več 100 strmih stopnic, ki te popeljejo na sam vrh. Čeprav je to puščavsko okolje, zanjo biti noči na vrhu hladne, pulover in dolge hlače niso odveč. Vrh je ponavadi precej oblegan z romarji in turisti iz vsega sveta. Tu čakamo na poplačilo in sicer sončni vzhod. Ko začne sonce osvetljevati gore, se nam začne odpirati pogled na čudovito gorsko pokrajino. Ta kar nekako spominja na dom, a je vseeno drugačna. Pol ure po vzhodu se ozračje kar hitro segreva in ko se spustimo z gore do samostana je že kar dobrih 30 stopinj. Ob spustu občudujemo zanimive kamnite formacije, ki so možne samo tu v puščavi.

Oznake

Na koncu nas je čakalo kosilo v bližnjem hotelu, ter vožnja nazaj v Sharm. Izlet je bil vsekakor nepozaben, saj takih sončnih vzhodov ne vidiš in doživiš velikokrat. Ob vožnji nazaj smo imeli priliko opazovati zanimivo puščavsko okolje, kjer kljub pomanjkanju dežja najdemo kar nekaj zelenja.


Sledite nam


RSS Ustavi se!